Alt

26. 07. 2019

STE PREPRIČLJIVI?

Umetnost pripovedovanja je nujna za vsako dobro zgodbo. Karizmatični strokovnjaki, vsakdo zgled na svojem področju, s pridobivanjem publike in utrjevanjem vezi z njo nimajo težav. Kaj je njihov skrivni recept?

Andrej Karoli, glasbeni urednik in radijski voditelj, Val 202:

»Svoje zgodbe v resnici ne izražam, izražam pa občutke in okoliščine. Z besedami, vedno z besedami. Pravo obliko lahko določi le prejemnik, jaz mu je ne narekujem. Preveč različnih ljudi posluša moje delo, in če bi moral vsakemu posebej prilagoditi sporočila na način, da bi ga prepričal … Moja sporočila niso oglasi za izdelke, so le sporočila, ki morda dregnejo k razmišljanju.«

Andrej Orožen, izvršni direktor podjetja Dewesoft:

»Večkrat se znajdem v situaciji, ko moram povedati zgodbo, naj bo ta osebna ali iz 18-letnega obdobja življenja podjetja od ustanovitve do danes. Zgodbe razvoja podjetja, gradnje sodelovanja v več kot 30 državah sveta, zapleti, rešitve … poslušajočim težko vse to postavim v nezanimiv in dolgočasen kontekst. Vse skupaj je velika avantura in že dinamika preteklih dogodkov pomaga pri pripovedovanju. Je pa tudi res, da dogodki v meni pustijo pečat in kaj hitro me lahko zanese v stanje, ki sem ga doživljal tedaj. Zato včasih po nepotrebnem povzdignem glas, pribijem kakšno sočno. J«

 Manca G. Renko, odgovorna urednica AirBeletrine:

»Za dobro zgodbo, ki bo prepričala bralko ali bralca, potrebujemo mešanico empatije in iskrenosti. Empatija je nujna, da razumemo, kako nas bodo ljudje slišali in razumeli; iskrenost pa zato, ker je edina, ki lahko resnično gane. Bolj kot smo iskreni do sebe, bolj smo iskreni tudi do drugih. Poleg tega se je treba obrtniško izmojstriti; razumeti ne le, kaj besede pomenijo, ampak tudi, kako zvenijo, kakšna občutja jih spremljajo in kako jih obrniti, da bodo povedale točno tisto, kar želimo izraziti. Uredniško delo je v tem smislu izjemno pomembno, saj človeka izmojstri v pozornosti; je prvi bralec, bralka za vse druge bralce. Seveda pa je pri pisanju treba upoštevati tudi faktor čudeža: ko začnemo pisati, nikoli ne vemo, kam nas bo tekst pripeljal; najboljši teksti nas pripeljejo na poti, o katerih nikoli nismo razmišljali; nehamo pisati besedilo; namesto tega besedilo piše nas.«

 Mojca Širok, voditeljica Dnevnika na Televiziji Slovenija:

»Ni slabih zgodb, so samo slabi načini, kako zgodbe poveš. To velja za vse vsebine in to je pravilo, ki se ga poskušam bolj ali manj držati. Drugo pravilo je spoštovanje občinstva, naslovnika tvoje zgodbe. Tvoj naslovnik je tebi enakopraven partner v vajinem odnosu komunikacije. Ne podcenjuj ga, ne bodi pokroviteljski, pripoveduj, kot pripoveduješ nekomu, ki ti je blizu in ga spoštuješ. In tretje pravilo: uvod v zgodbo je test. Vedno začnem nevtralno, pripovedujem in čakam na odziv. Sprejemam signale, poskušam začutiti, kdo so ljudje, ki me poslušajo, in kaj od mene pričakujejo. In potem naravnam svoj sprejemnik na njihov oddajnik. Nikoli obratno.«

 Dr. Andrej Saje, duhovnik, sodnik na cerkvenem sodišču in predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani:

»Moje pripovedovanje in nagovarjanje ljudi je ponavadi vezano na razlago evangelijske zgodbe in na Sveto pismo, pa tudi na predavanja in poučevanje študentov, večkrat tudi na druga izobraževanja. Običajno izhajam iz izkušnje, če je le mogoče, iz svojega lastnega doživljanja ali pa iz izkušnje ljudi, ki sem jih srečal. Potem razlagam vsebino. V zgodbo poskušam vplesti tudi navzoče, pri čemer se zavedam, da sta za sporočilnost bistvenega pomena zveneč glas, ki je poln energije, in neverbalna komunikacija. Pred pomembnejšimi nastopi v medijih, še zlasti ko gre za TV in radio, delam vaje za sproščanje oziroma vaje iz prezence po metodi Leeja Strasberga. Zavedam se, da je za kakovosten nastop in prepričljivo komuniciranje pomembna istovetnost mojih besed, glasu in zunanjosti z mojo notranjostjo. Same besede imajo manjši del učinka na poslušalca, zato sem pozoren predvsem na glas in neverbalno komuniciranje, kretnje, zlasti pa na pogled, ko s poslušalci vzpostavljam očesni stik.«

Borut Peterlin, fotograf s podjetniško žilico:

»Za fotografiranje sem se rodil, to je v meni, tako komuniciram z občinstvom. A z mojo ‘ljubeznijo’ sem preživljal težke čase; pred leti sem pustil kariero komercialne fotografije in imel tri možnosti: da pustim profesijo, se izselim iz Slovenije ali pa bo svet prišel k meni. Odločil sem se za slednje! In se specializiral za nišno, pionirsko historično fotografijo. Naslednji izziv je bila osvojitev publike, kar mi je uspelo z igrivo, a hkrati bogato pripovedno komunikacijo prek družbenih omrežij. S tem je prišel tudi uspeh!«

 Alen Stržaj, glasbena skupina Big Foot Mama:

»Ni recepta, ni ‘prave’ oblike. Umetnost se ustvarja po individualnem občutju. Mi jo delamo skozi preproste in melodične rockerske aranžmaje, skozi rime, metafore in zgodbe. Očitno dovolj razumljive, da se z njimi poistovetijo širše množice ljudi. Posrednik pa je seveda premišljena promocija, ki vključuje medije in zdaj predvsem družbena omrežja. V paket sporočilnosti pridejo tudi imidž, zunanja in grafična podoba, ki poudarjajo našo glasbeno držo.«

Zbrala: Anita Andrenšek